Macesnovec je bil že nekaj časa na mojem "seznamu želja". To nedeljo sem ga le dočakal. Vsekakor lep, razgleden vrh in pa predvsem osamljen. Srečala sva le tri planince, ki so se vračali z vrha, vsekakor manj, kot pa bi jih na kateremkoli drugem bolj dostopnem vrhu. Glede višine, ne najvišji vrh naših gora, a si vseeno zasluži vso občudovanje in spoštovanje!
Pa naj svojo zgodbo pove še nekaj fotografskih utrinkov iz tega dne.
Pri studencu...
Ko sva prispela na vrh, se je iz JZ začelo oblačiti, a očak je še vedno vztrajal in izza Rjavine kazal svoje obličje...
Svojevrstna in zanimiva "skulptura" na vrhu...
In še panoramski pogled iz vrha...
